KOT NEGIBNA VEČNOST
Na prsih mi tiči marmornat pokrov,
težak kot negibna večnost,
da se pred mojimi očmi
krotovičijo zrcala dneva,
da se v mojih ušesnih trobljah
spakujejo vreščeče zvezde,
ki drobijo krhkost noči.
V breznu moje biti
tišči v tihotne fjorde
falanga nestrpnih ladij,
natrpanih z zastrtimi kletkami,
kjer komajda slišno ječijo
ptice vrste Poeticus poeticus,
ki imajo ukleščene kljune,
ki imajo ukleščene peruti
od dolge, predolge poti,
ki ne vodi nikamor.
Ljubec, daj poišči že čudežne besede,
da se razleti marmornat pokrov,
saj vem, da jih imaš zgoščene
nekje na oguljenem koščku poljuba.
Zatem brez pomisleka
razgrebi moje prsi
in razkleni žice na kletkah,
da se razbohotijo ptice
na najino nebogljeno nebo.
Odlična je (samo tisti ljubec me moti) :)
Saj ti dovolim, da ga pri branju izpustiš ali pa zamenjaš recimo z ljubico : )))
(velja tudi za ostale bralce : )))
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
- 11. 09. 2013 ob 23:47
- Prebrano 1182 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 535.04