prihodnost je uganka za jutri ostal bo znotraj svoje omejitve

sledil bo njej za rast za boljše čase začenja upanje ustvarja

simbolično sadi mlad hrast da bi pregnal otopela čustva let

ni več tradicije stalnosti trdnosti požagali so hrast tam zunaj

beži v zunanji svet pot najde skozi okno barvano sveže zeleno

ki po eni strani tujkom vdreti brani a po drugi ga je skoraj strah

notranjosti  temačne ki od svetlobe ga ločuje dvojnost okna

povezuje njene zgodbe in na nakovalu oblikuje živo tkivo sanj

nič več brezbrižen kot prej je bil ni znal poslušati med glasovi

ženske ki jo skuša preoblikovati po svoji podobi to je napaka

spozna obraz brezbarvni ki ga pokaže šipa zato polet in žar

je bil izgubljal v prostoru dvojine ostaja do konca posledic

želje po zbliževanju ki ne ubija žrtev iz hvaležnosti da je še tu

ne pokaže in ne sprejme ne ujame na dlan tujega hrepenenja

tam zunaj nekaj ali nekdo krvavi in pomeni motnjo idile kot dež

ki šumi v nestalnosti in ne kot hrast nepremakljivi ki je stal

dokler ni ostal od njega le še mrtev štor z mrtvimi koreninami

zdaj ve da mora padati dež za njegovo in njeno mlado drevesce