v začetku je bila tišina
plavala je nad vodami
milijone bitij
je v njenem objemu
živelo in umrlo svoje molitve
na prehodu nekega časa
se je rodil obraz
ki se je znal smehljati
ni vedel
da ga bo hrepenenje zgubalo
v strah pred koncem
ni vedel
da se mehkoba tišine tanjša
z vsako mislijo
ki postane beseda
ni vedel
da bo ljubil svoje otroke
še davno potem
ko bodo drug v drugega
zasadili svoje zobe
bila je tema
in smehljal se je
ker je mislil
da bo v tišini vzhoda
znova vzšlo sonce

Polona C. Pegan