v hiši nasprot'sonca je sedem morskih zvezd. ena od njih na čelu je z biseri odeta, na čelu zlato sonce pripeto zdaj ima. je to ona lepa, ki je ljubica bila? a lepša izmed vsega njena misel je bila, se povzpela je visoko, tja do sinjega neba, kjer bogovi so doma. jim stkala je obleko in vrv prepleteno iz srca, ki segala je do zemeljskega dna. tam žive korenine bogovi ščitijo, jih zla in segnitja neizbežnega varujejo. to je le spominček, ki utrnil se je. nedolžno je pomislil, da bo živel, živel še, a usoda trda mu je rekla ne, zato zazri se, zlato sonce, zazri se le v me.

črni_tulipan