Ko se odpravljaš, te prevzemajo posebni občutki. 

Saj razumem.

Morda podobni rosi na jutranji travi, ki se šele prebuja?

Ko greš, se počutiš kot da si ravnokar stopil izpod hladne prhe, 

tekom poti pa si boš golo telo posušil na toplem soncu. 

Ko greš, pustiš sence, ki so se rojevale skozi leto, se lepile skupaj in se vlekle za tabo tako,

da si se na koncu komaj premikal skozi dan, za seboj. 

Morda bi jih moral odvreči že prej.

Kot bežen spomin.

 Brez skrbi, da bodo imele uničujoč učinek na prihodnost.

Morda potem ne bi tolikokrat odhajal...

Ko greš, se zate čas za trenutek ustavi, 

nato se začne premikati nazaj, brisati sledove preteklosti in ti kazati nove vidike. 

Kot bi lebdel v sanjah, v katerih predelaš stare čustvene travme 

in stopiš na stran nerealne popolnosti življenja.

Saj razumem.

Ne misli, da ne.

Ampak veš, za tiste, ki ostajajo, se čas ne ustavi.

Za tiste, ki ostajajo, se dnevi v enakomernem ritmu kotalijo naprej

 in večajo razdaljo med nama.

Ko greš, pustis sence meni in ko se vrneš

 sva različna.

Ko se vrneš, 

sem zate pretemna in preveč turobna in pozabiš, da sem takšna zate.

Ker vem, kako šibek si v resnici.

Ker vem, da ne vzdržiš.

Ker vem, da potrebuješ občutek pobega in nekoga, ki tiho pobriše sledove krvi.

MOMO