Slovenski lonec? Specialiteta,

ki ni za vsak želodec; hitro zgaga

iz njega vzpne kot pirova se zmaga,

nato pa žge, skeli še dolga leta.

Uvožene so drage sestavine,

zato jih plačajo vsi prebivalci;

mastijo kajpak se samo izbranci,

plebejci pa le naj cedijo sline.

A ni je enolončnice brez kanca

Balkana; to pač vedeti je treba,

da k njej najbolje gre komadić hleba,

in je poceni – tudi za Balkanca.

Medtem ko v loncu brbota, ropoče,

za pest soli ovčice se lasajo

in ljubi mir vsi kuharji imajo,

da scmarijo lahko, kar se jim hoče.

Zato slovenski lonec priporoča

se tistim le z jeklenimi želodci;

če kruh lahko jedo celo otroci,

pa čorba marsikomu bo prevroča.

In mnogim njim, ki bi jo že prenesli,

je v kuhinjo žal prepovedan vstop;

dovolj je že napačno ime – in hop! –

izvrgli vas bodo ali odnesli.

Slovenska kuhinja prav nič ni blaga.

Kdor nepoklican vanjo kdaj zaide,

ima še srečo, če iz nje uide

in ga ne muči drugo kakor – zgaga.

Aleksandra Kocmut - Kerstin