Mimo belih obrazov

mrgolečih pogledov

žugajočih kretenj

naučenih krikov

zaigranih solz

sva šla.

Objeta z višino,

razpetih misli,

sva jadrala.

Božala tišino.

Spoznala samoto

v duši iščoči dvojine.

Popotnika smisla

brez dodanih vonjev sveta.

Odstranjena realnost

ki jo zlomi svet,

prelomi še žarek telesa,

v katerem skrbno skrito bitje

živi

mimo pogrnjene mize

kockastih kretenj

slik zunanjosti in

skesanih oblačil.

Sandra Kocijančič