Takrat, ko vidim,
da dih ti že nagaja
in vendar se zaganjaš,
sreča moja zate je sreča večna.
Ne rabim sveč,
ne rabim limuzine,
sem majhna miška,
ki išče
v naročju tvojem zatočišče.
Mi ječanje tvoje poje,
kot andante forte.
Naj prižgana luč
v predsobi kar sameva.
Te v svojem mraku
vidim še najbolje.
Ne morem nič,
ko v prsih se mi trga,
čeprav uvel,
junak se k meni sklanja.

Zalka Grabnar