Vrti se svet,

in z njim tvoj plašč.

Gromek zven krohota.

Ko stopaš pred menoj.

Večer razkosa noč.

Čas naključja

se zatke v zavesti

in lica žarijo,

rdečica pokriva telo.

Prsti luščijo preteklost

z odrevenelega telesa.

Odmaknjenega dlje od čutnega.

Prsti so prekleti.

Vse bolj, ko čustnost približujejo telesu.

Ki se riše pod menoj

in podpira šepajočo noč.

Pohabljena pričaka dan.

Ničvredna sled noči.

Vkopana z bežajočim pogledom.

Med ozke doline, brezpotne dneve,

ki jim pravimo življenje.

Sandra Kocijančič