Najprej

so bila nebesa,

no, razen joka,

ker sem od muke

spustila nekaj solz,

ker na ta svet

ni enostavno pridit,

še težje je oditi.

Vso krvavo

so me postavili

pod tekočo vodo

in potem so mi dali

cel kup plastičnih igrač,

vse ponaredke

iz pravega življenja,

učili so me besed

in v na pol povedanih

stavkih so se pogovarjali z mano,

da sem dobila občutek,

kot da mislijo,

da jih ne razumem,

takšna sem bila kot večina

komaj rojenih otrok,

no, dnevi so tekli,

razlike so se večale,

postala sem

nekaj sredinskega,

n,e gracioznega,

smo bili prerevni,

ne nizkega

so me naučili,

da skrivaš bolečino,

tudi to sem vedela

že takrat,

enostavno postajala

sem čedalje bolj jaz,

svoja, nezamenljiva zase,

nekaj edinega kar čutim,

zdaj že leta

in na mizi imam

še vedno plišasto igračo,

da me spomne na otroštvo,

da nisem čisto zategnjena,

ko se zjutraj zbudim.

Ja, na začetku so bila nebesa,

potem so zrastla v pekel,

čedalje bolj sem postajala sama

in zdaj premagujem čas

z drobnimi tolažbami,

oni drugi pa še vedno govorijo,

da so nebesa nekje gor

in pekel tudi.

Potemtakem so tu

neke vrste vice,

življenje na preizkušnji,

da Bog ve,

kam koga vtakniti.

IŽ-lev