Če naslov povežem z vsebino, me kar malo zmrazi. Že en človek, ki ne občuti tega, da je ljubljen, je en človek preveč v takem občutju. Kadar pa se takšne zadeve dogajajo, je resnično žalostno. Nekaj je v ljudeh, da se bojijo, si ne drznejo ali pa dejansko niso zmožni več sprejemati pravih občutij. Morda je nekaj v tem času. Pesem, ki si jo postavil pred nas, nam predstavi ne samo enega moškega, ampak rod, ki po desetletjih samotnega garanja vendarle oživi, pa čeprav morda samo navidezno. In še zdaj nekako na skrivaj. Stopiš še korak dlje - ne samo na skrivaj, ampak samo še skozi besede. Torej tudi stika ni več. A je res dovoljeno ljubiti in biti ljubljen samo še tako? Skozi pisma, pesmi, zgodbe, skozi klepete, besede, zvoke. Brez človeškega stika. Čestitam za pesem, ki zelo dobro odraža "ljubezen našega časa" ali pa kaj drugega, kar bi lahko poimenovala podobno. 

Lucija

ps: morda bi storil nekaj z zadnjim verzom, saj ta naključna rima malenkost zmoti ...

Lucija, hvala za komentar, mene naključna rima na koncu ne moti tako hudo, niti nimam trenutno energije za popravke.

Grem zdaj nazaj v ednino, preostanek rodu pa naprej vsak po svoje.

Saj ves čas smo vsak zase ... le da je včasih čisto lepo, če znamo biti tudi v množini ... No, če si dopustimo pristne trenutke množine. ;) Zato pa je rod ... :)

Pozdrav iz ene ednine v drugo,
Lucija

Morda je pa prav v rimi množina ;)

  Lp, lidija