A je to res najina resnica,
da le v sanjah živiva,
si tam gradove gradiva,
bodočnost je neulovljiva ptica.

Kaj bi dal in naredil,
da odprejo se zjutraj moje oči,
zraven mene tvoje telo dehti,
da bi se ob tebi prebudil.

Zrem čez okno, na prostranost morja,
kje zdaj moja princeska si ti,
oh kako kruta usoda za naju je ta.

Ampak zjutraj beseda me tvoja poboža,
po dežju vedno tvoj sonček posije,
in najina sreča cveti kot najlepša roža.

Noli