Da li je to bio siječanj
kad su nam srca
imala biti posječena
ili smo samo rasli
bez daha, dana i vremena
krošnjama prema nebu
u šumi sjećanja
bremeniti ljepotom
prozračnom i toplom
pa smo takvi
zapeli za oko drvosječi
ja to ne znam
i ne mogu izreći
ovako polegnut uz tebe
deblo uz deblo
tijelom naslonjen
na oštricu sjekire
koja udara
nesmiljenim tempom
u taktu nekog
zaboravljenog ruskog marša
a ja osjećam silno
svaki zamah drvosječin
po našim tijelima rasječenim
dok misao me ta proganja
od prvog njegovog pogleda
premjerajući nas
okom svojim iskusnim
zašto krvi nema
jer sječa je to bila
velika
i bio je siječanj
sad se sjećam
i bol je bila nesnosna
dok smo oboje padali
presamićeni
posječeni
u spomen mrtvoj jeseni.
urednica
Poslano:
26. 08. 2013 ob 20:48
Spremenjeno:
26. 08. 2013 ob 20:49
Biti zaraščen kot drevo in občutiti bolečino sečnje kot bi bil človek. Pesem, ki odpira številne asociacije, ki je hkrati prilika o izginjanju gozda in razhajanju ljudi. Kdo je tisti, ki izbere, ki seka, ki se čudi, da pri smrtnih udarcih ni krvi? Pesem se odlikuje tudi po zvočnih podobah jezika (sjećna, sječanj, sjetiti se ...). Čestitke,
Ana
Hvala ti od srca draga Ana, meni je ova pjesma posebno draga.
Srdačan pozdrav s mora !
Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!