NENADOMA
Nenadoma zajočem.
Preleti me nek daven spomin,
na neke oči,
cesto in cvetico,
ki ju je vzela neka zima.
Hipoma se os časa zavrti.
Kam?
V neki dan, ki je že preminil,
v neke korake,
kateri so odšli.
Bolečina ob misli:
»Nič se ne vrne…«.
Umirim trepet in grem
preštevat drevesa v gozd,
da odzveni otožnost skozi njihova debla.
(Monika Čuš, zbirka Sinjina)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Monika Čuš
- 25. 08. 2013 ob 07:36
- Prebrano 680 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.13
- Število ocen: 7
