Samo tišina
polni prostor,
ni glasu,
ki bi zmotil
polnočni mir,
ki se razrašča
tu, kjer ni sanj,
kjer gole stene
gledajo svojo senco
in svetloba se odbija
kakor tiha hinavska beseda,
ki jo je sram lastnih ustnic.
Vidim pogled,
uprt v tla
in z zobmi
vklenjen jezik.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!