Ne piši o koncu,

mi govorijo tihe misli noči,

piši o ljubezni,

o žitnem polju,

ki se kljub suši

trudi rasti in obroditi.

Vse to je ljubezen,

ki živa spremlja

večno mladost srca,

ki utripa in daje

smisel, zalet.

Ne pišem o kamnu,

ker je v njem mrtva tišina,

kljub temu da nosi svoj čas,

večni in čakajoči

na morebitne premike

golih rok

ali modernega goseničarja,

da tlakuje novo pot.

Pišem o ljubezni,

ker vse hiti v to smer,

vse bi rado bilo ljubljeno,

nihče ne mara sovraštva,

in žitno polje

bo obrodilo,

da se bo jedlo kruh,

da bo ljubezen dišala

in lačne oči

bodo trgale na kosce

štruco kruha.

IŽ-lev