Gledam jesen,
se z barvami trudi
in še čutim sonce,
premalo mi nudi.
Draži me veter,
me nosi okoli,
zemlja že vlažna
diši mi po smoli.
Morje pretemno
da bi mu verjela,
nebo prezeleno
in cesta prebela.
Misli pretežke
in sanje moreče,
jutra prezgodnja.
Spi skrinjica sreče.

Vanjo sem misli
poletja zaprla,
nisem nakane
ledenja prezrla.
Zakopljem jo pod
dišeče borovce,
odženem vse skrite
potuhnjene lovce,
ki grabijo sanje
in upe morijo,
prežirajo misli
in dih bremenijo.
Jo s peskom pokrijem.
Spomladi zbudim ...
Spi skrinjica sreče.
Še jaz naj zaspim.

Lidija Brezavšček - kočijaž