Razpadajoči temelji

kričijo v puhaste

kosme neskončnosti.

Neotipljivi pričevalci.

Gostovanje svatov

čutim v pohojenih drobcih,

ki se zajedajo v mehko stopalo.

Ples je potihnil med pokopališči

in pesem ostaja ujeta v trdih dlaneh.

V upajočih brazdah

se prostor manjša.

Čas je zavladal begu.

Vse je nežno zeleno.

Z vetrom se vrača šelestenje.

V pajčevino se ujame solza.

Vonj diha se plazi skozi line zaznav.

Postoj.

Sandra Kocijančič