Želim si večera,

neskončnega končevanja dni,

ki s krvavo zarjo zapleše nad menoj.

Želim si najglobjega sna,

pokritega s peresnimi sanjami,

ki naju ob vznožju jutra

zapredejo v kosem žareče beline.

Preletavaš me,

neustavljivo me vabiš,

da zapustim okno

skozi katerega lahkotno jemljem življenje.

Kličem po materi,

jo vabim v razpoke fresk,

ki vztrajajo na mojem čelu.

Samo glas bo dovolj.

Bežnost zemeljskega.

Prelet solz.

Val penečega malodušja.

Sandra Kocijančič