Kaj je tam na drugi strani, se sprašujem,
ko nesrečo svojo objokujem.

Omamljen od opojnosti življenja,
ne vidim krize svojega znojenja.

Vedno večja doza me pomirja,
kot krvava kaplja netopirja.

Zakaj nihče me ne posluša,
je mar nečista moja duša?

Trudna misel zdaj me potrebuje,
da za vedno stran ne odpotuje.

Nekdo steguje roko nad menoj,
zdi se, da želi pognati stroj.

Z zarjavelim srcem bil ustvarjen,
zdaj naenkrat je popravljen.

Neskončna cesta široko se odpira,
s hitrostjo vetru se motor upira.

Kdo lahko me zdaj ustavi,
kdo se spet izgubil je v puščavi??

močo