Če bi zmogla,

bi danes z neba potegnila sonce

in ti ga položila v naročje.

S prsti pronicam med tvoje lase,

ki me zmeraj poljubijo z vonjem tvoje kože.

»Veš, da kadar ne morem spati,

tisočkrat od tu do sanj ponovim tvoje ime?«

Dotakni se mojih vek,

z zaprtimi očmi lahko letim,

moja krila so tvoje dlani.

Samo ti me zmoreš s čudežnim nasmehom

odnesti v nebo, spremenjeno v pravljično vilo.

 (Monika Čuš, zbirka Bučanje valov)

Monika Čuš