Pogrešam njega,

pogrešam sebe,

takšno,

kakršna sem bila samo z njim.

Izgubila sem se v času,

razkropila kot kapljice,

izginila v povprečje življenja.

Pogrešam dlani,

in vse noči,

in moj dremež pomešan z njegovimi željami.

Nič več se mi ne mudi v zvezdnati večer,

zjutraj je siva megla,

nikogar ni nikjer,

le jaz čakam nekje stran od ljudi,

da mine še en dan brez njegovih oči.

(Monika Čuš, zbirka Bučanje valov)

Monika Čuš