Rekli so mi,

da lahko srečam ljubezen,

če hodim dovolj dolgo.

Tako sem stopala,

romarka,

in vstala je pred mano.

Za njenimi očmi

je obnemela ptica,

se s soncem v kljunu

povzpela name

in počakala na mrk.

Zadrhtel je sij.

Moški so tekli mimo

kot ure tistega dne.

Vlak je zažvižgal

nemo in glasno,

ko je dihal proti jugu.

Soseda je štela

kokoši na strehi.

Sveti Martin je zaplul

v svojo luko

in dobil ime.

Le jaz sem mirno

stala in srkala.

Dolgo.

Dolgo ...

Nihče mi ni povedal,

če je prava.

Ni bilo treba.

V meni je pustila

ptico.

Vesna Šare