Zakaj besedic: 'Rad te imam',
ne izgovorimo večkrat, vsak dan?
Mar kot dinozavri bodo izumrle,
jih oči le v slovarjih bodo še uzrle?

Kaj pa če največji teh besedic je problem,
dajati se in ne imam, imeti le emblem?
Marsikomu to skrivnost ostane večna,
na temnem nebu daleč steza mlečna?

Brat se brata izogiba, sin očeta,
le grablje orodje današnjega so kmeta!
Čeprav ostanem brez vsega, brez mleka,
krava crkne naj sosedu, zadnja Šeka!

Bog in ljubezen ne ločujeta ljudi,
v srcih teh pa prah je , blato tudi.
Prah votlih je besed, studa poln,
ta denar ustvaril kaos je popoln.

Iskati slavo, popularnosti bleščavo,
kje sem, vpraša voda skoz puščavo.
Neviden hlap se vode vzpenja kvišku,
se v prah povrneš, bil si v prekršku.

Ceni tisto se bogatstvo, ki ga vidiš,
ljubezen je denar, gluh tega ne slišiš.
Pantomima igra v zaprašenih skrinjah,
bebcev govorica, cokla je v stopinjah.

Kdo še vidi dušo, list, na tla spusti ga veja,
omagala je vztrajna, mirna, zdaj bo stelja.
Ko pa namočijo dežne ga kaplje jesenske,
blato življenja odrske preplavi trhle deske.

Strah gmota je brez lica, počiva v globinah,
če pa obsije sonce ga, se znajde v višinah.
Gnetejo naj nežno prsti lice, iščejo obliko gline,
izkušenj lepih gube le, druge potisnejo v globine.

Zakaj gube so lepe le nasmeha in prijaznosti,
bit prijazen, nasmejan, danes znak je blaznosti.
Objem posmeha in cinizma je samo deležen,
solze so sreče in veselja le simboli za bolezen.

Jaz pa upanja se ne odrečem,
kostanja sebi in še tebi spečem,
Naj ogreje premrzle ti dlani in dušo,
spomni se me, tudi ko bom že pod rušo.

Egon

Rega