Praskozorje

 

Tako nekako

zorom

dušnim prigušena

zagasita

u prozirnosti izmaglica

tik za okom

pukne mi pogled

 

i ne znam

da li dužica zjenicom

oko moga oka

što tirkizom pluta

u  nepokretu

još sanjive

rijeke

tik pod vjeđama vječne

kolobare

smiruje ili pokreće

 

il' se zorom

jednostavno, tek tako nekako

širom u dalj

bezglasno širimo

Soča i ja

 

kroz viskoznost vremena.

breza

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
14. 08. 2013 ob 11:05
Spremenjeno:
15. 08. 2013 ob 12:22

krasna pesem, Breza. Trnutek zvedanja sebe po eni strani, po drugi pa prepuščanje toku vsega, kar je. Oči, turkiznost, Soča, širjenje v daljavo. Ko je trenutek bivanja vse kar imamo, širjenje v daljavo pa možnost zaradi viskoznosti časa. Čestitke.

Lp, lidija

Zastavica

breza

Poslano:
15. 08. 2013 ob 12:26

hvala,Lidija, vesela sem sočnosti tvojega komentarja

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

breza
Napisal/a: breza

Pesmi

  • 13. 08. 2013 ob 14:19
  • Prebrano 604 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 344.4
  • Število ocen: 9

Zastavica