Praskozorje
Tako nekako
zorom
dušnim prigušena
zagasita
u prozirnosti izmaglica
tik za okom
pukne mi pogled
i ne znam
da li dužica zjenicom
oko moga oka
što tirkizom pluta
u nepokretu
još sanjive
rijeke
tik pod vjeđama vječne
kolobare
smiruje ili pokreće
il' se zorom
jednostavno, tek tako nekako
širom u dalj
bezglasno širimo
Soča i ja
kroz viskoznost vremena.
urednica
Poslano:
14. 08. 2013 ob 11:05
Spremenjeno:
15. 08. 2013 ob 12:22
krasna pesem, Breza. Trnutek zvedanja sebe po eni strani, po drugi pa prepuščanje toku vsega, kar je. Oči, turkiznost, Soča, širjenje v daljavo. Ko je trenutek bivanja vse kar imamo, širjenje v daljavo pa možnost zaradi viskoznosti časa. Čestitke.
Lp, lidija
hvala,Lidija, vesela sem sočnosti tvojega komentarja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 13. 08. 2013 ob 14:19
- Prebrano 860 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 344.4
- Število ocen: 9