1.

učim vas v imenu zemlje: v vaših srcih
je plesen, je nitkasta tvar zavisti, žalost!
a na zvezdnih poteh še plešejo rubini in
moja senca ima mišičasto telo, boke iz 
koščene preje in lica iz medu. začarane
ptice gnezdijo v mojih meglenih očeh in
vsako jutro me znova presenetijo vroče

iskre neba. s steklenimi prsti dneva si
ceste mažejo veke, z mastno želatino
preživetja si mimoidoči natirajo sklepe:
hude muhe prežijo na brezpotjih, hud
duh veje nad izsušenimi tolmuni, nad
divjimi ponikalnicami. a moje dlani so
še vedno mokre od ljubezni in sramu,

moja malha je še polna utekočinjenih
melodij in prežganega sladkorja, moj
bog ima vulkanska moda in sesirjene
ustnice, zato vas blagoslavljam kakor
blagoslavlja norec zasanjane zverine:
pojdite in naučite ljudi veselja, da bo
črv v rani sveta zavreščal od bolečine.

Dani Bedrač