Stoječe ovacije
pričakuje labod
na parkirišču
mrtvega jezera
Tam na križišču
poteptanih sanj
poležavajo deževniki
Okoli majhnih jam
skrivnostno izginjajo
stopinje položenih dežnikov
s katerimi se ne razumem najbolje
Tvojih peres
niti veter noče
več nositi po nebu
Labodi gledajo
deževnike s strahom v očeh
Daleč je še moja senca
da se bo zlila s teboj
Veliko podob si nanizal , tako da se bralec malo zmede. Besedni red ne teče. Poskusi še malo delati na pesmi, ki ni slaba.
Lp A
hvala za mnenje, sem v takšnem obdobju, da kar nekaj pišem in nastajajo podobni izdelki... bom pa vsekakor še dodelal to pesem.
LP,
Matej
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej_Krusic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!