globoko v oceanu so se razmnožili ogromni

rožnati črvi in ameriški prostovoljci so začeli

vzdolž obale krasti jagode: vsako parno uro

vsaj kak kubik, a še raje več. in noe je začel

tesati čolne. ljudje, v svojem batiskafu ždim,

zmrznjen od resnic in bolne noge mi gledajo

ven: po dnu drsam z mesnato rogovilo, gola

previdnost me varuje pred majhnimi hitlerji,

pred mravljinčarji, pred krokanjem. sreča mi

še vedno ne seže niti do kolen, v očeh nimam

več rezil, balalajko pa sem zamenjal za žakelj

gosjega perja. na tleh spim, na ostrih kamnih,

na robatih besedah ljubezni: hijena s peskom

namesto krvi, bog z vejami namesto rok. tam

daleč (onkraj časa) pa je kraljevina netopirjev,

tam so cisterne s svežo limfno tekočino, poti

brez luči in bataljoni pijanih upornikov. tam si

blede gejše z indigom barvajo ustnice in luna

kriči na negibne zvezde: podobna ribi s harfo

namesto srca. tja sem namenjen, ljudje božji,

tja sem namenjen! sonce odhaja počasi spat

za luskine grebenastih kuščarjev, iškarjot pa

bo tudi tokrat na golgoti skuhal polento in mi

jo začinil z trgetajočimi jezički praznih besed.

Dani Bedrač