Strah
Nič,
čisto nič
ni narobe,
le tišina
me straši,
kakor velik presledek,
ki daje misliti,
da sem na trenutke
sama,
da te ni ob meni,
in jaz ne vem,
kako naj grem,
ko pa mi je zdaj
korak okoren
in preveč počasen,
da bi zmogla priti,
priti naproti,
se dotakniti
tvojih misli
in oditi z njimi
z roko v roki.
Z nama,
obema.
IŽ-lev
Poslano:
10. 08. 2013 ob 06:49
Poslano:
11. 08. 2013 ob 01:07
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: IŽ-lev
Pesmi
- 10. 08. 2013 ob 00:50
- Prebrano 634 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 185.2
