Pesem me je našla v Brestu, na potovanju, in posvečena je ljubemu Jacques-u Prévert-u, ki ga že dolgo nisem brala. Zanimivo, kako nekateri zunaji prostori nepričakovano odprejo skoraj pozabljene notranje prostore.

Večkrat se sprašujem, koliko "koristimo" , mi iz uredništva, vsem našim prijateljem v poeziji, ki na tem portalu objavljajo svoje pesmi. Nekateri dovršene, izpiljene, drugi še okorne, a iskrene, tretji takšne bolj "konjičkaste", da pač napišejo pesem. 

In ko sem v naprej vedel, (ko sem se lotil tega paketa neodkljukanih pesmi), da bom med njimi srečal tudi (najbrž novo) Anino pesem, sem se naprej spraševal, ali bi jo podčrtal, ali iz principa ne...

Toda prebrano mi ni pustilo dvoma, da si pesem zasluži pozornost večih bralcev na ančin, da jo dlje časa pustimo na prvi strani (s pomočjo podčrtanja), ker se iz nje lušči vrsta lastnosti, ki so lahko tudi "nauk" za vse, ki slutijo v sebi talent in potrebo po pisanju pesmi. V prvi vrsti pa se mi zdi potrebno opozoriti na iskreni (včasih tvegani) pogled vase, ki ga z zapisanim, kot srce na dlani, ponujamo v branje ljubiteljem poezije. To v tej pesmi je in seveda ne mislim zdaj razkladati, kako jaz preko tega prepoznavam pesničino bistvo...

Drugo, pomembno, se mi zdi, je ujeto v verzih:

Vanjo sem zaklenjena s tisočerimi pesmimi,

ki niso zrasle v meni in so od daleč

in določajo vsakdan mojega obstoja.,

ki razkrivajo, da so le redke pesmi, ki jih napišemo "čisto iz sebe". Da so torej pesmi večinoma postružki ostankov, ki so se nabrali v nas sčasoma, ko smo srkali "tuje" verze, zapise, umetnine, ki so prav tako v premnogih primerih "postružki" umetniških usedlin drugih avtorjev.

Zato je pomembno, da sčasoma v svoji umetniški zavesti (z)gradimo "svoj" nabor umetnikov, (literarnih, glasbenih, likovnih....), za katere ugotovimo, da smo na nekih podobnih "frekvencah".

Toliko o tem, da ne bom (zopet) videti preveč kunšten, ker so te stvari v bistvu čisto preproste.  

Rapelle-toi, Barbara, il a plu sur Brest....tako nekako gre, tako mehko in nostalgično teče tudi tvoj Brest, Ana. Ja, Prevert, večno lepa klasika! Bravo, Ana. Sicer pa se pridružujem Petru- vsi nosimo v sebi zametke že povedanega.

Pozdrave od Andrejke

Peter, hvala ti - komentar, ki tako lepo v živo prikaže uredniško preizpraševanje, ki ga moramo velikokrat opravljati sami pri sebi, ko beremo tu objavljene pesmi. In tisto srž moje nove si povsem zadel. Hvala, Andrejka, tudi jaz se strinjam, vesela sem tvojega odziva.

Lep dan,

Ana

Pesem mi je zelo, zelo, zelo všeč! :) Bravo, Ana!

Čestitke,

rožmarin

Hvala, Rožmarin, vesela sem, da je pesem prišla tudi do tebe.

Lepo bodi,

Ana