
Kad bi mi bilo dato
da budem dah talasa
u osmehu nečijem,
ne bi mi bilo teško
ni slušanje oseke,
ni šaputanje čempresa,
ni buđenje obale pred zoru.
Mogao bih da zamislim
kako izgleda osetiti zov
plavih daljina,
negde u beskraju,
negde u bespovratu,
samo kada bih mogao
da budem...
Da se u kuću
Vodenog konjica,
nošenu njihanjem
nepojamnih dubina,
jednom zaključam,
odande da sve boje
u samo dve boje pretvaram,
u svetlost, i u sazvučje.
Da mi je da se
u sliku jednog oka
nekako sakrijem,
pa da se odmaram,
i da vas posmatram
kako Sizifu
nevešto pomažete.
I samo još da mi je
da vas slušam
kako se zaklinjete
da ćete me prevariti,
i vi da budete
krivokletnici
a ja, ja da budem more.
Izjemne prispodobe, črpane iz morja - kako primerno letnemu času! - in vzpostavljanje distance, nasprotja med "jaz" (lirskim subjektom) in "vi" oz. "oni", zunanjim okoljem in njegovimi entitetami. Tisto, kar stare in nove vere, filozofije itd. "prodajajo" kot resnični smisel življenja, je tu ujeto v dih valov, v svetlost in sozvočje - da, tako preprosto, a tako umetelno povedano. Čestitke.
Hvala Aleksandra, veoma cenim svaki tvoj komentar!
I drago mi je što ti se sviđa, zaista.
Toliko hrepenenja, a nič patetike, toliko neizpolnjenih želja in vendar nekatere uresničljive. Lahko smo val, saj to je energija morja,vetrov in zemeljske privlačnosti, in kot del tega sveta lahko še kako vplivamo drug na drugega.
To je poezije, ki me navdušuje.
Pluj v njej , Milen.
Lp A
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!