ODKLEPANJA

Prvi sunki vetra odklenejo lupino
tujstva mrzlih duš.
Pestunja nosi zoro
v cerkveni hlad,
kjer se zakvasi nov obraz
ljubezni samotnih malikovalcev
nečistega časa.
Razsodniki odštevajo tuljenja vetra,
ki še vedno odklepa mrzle duše,
lebdeče nad zmehkobljeno pokrajino,
že davno sanjano
in vrojeno v zavest prahodcev,
k boginji minevanja.
Neka senca
odlizne čas na moji dlani,
da me zapekli in zdrami.
Potem slišim odklepanja
še zadnjih vrat, do svetlobe,
ki se je razlomila
v kristalu začasnosti.
Nič več me ni v vetru,
ki je postrgal dvorišča
skromnih bivališč
zaobljubljenih molivcev
novega časa.
Povabljen sem na pot
od tam, do tod in še dlje,
do odklepanj, do nedelje,
ko bo tišina mrmrala
v zibelki preostalega časa.

Burjak