Tiste velike ljubezni so zmeraj usodne,
nemirne, kakor vsa morja sveta,
njihovi valovi te premetavajo zdaj sem, zdaj tja.

Veter se razdivja in znova umiri,
srce le ob njih resnično živi.
Usodni ljubezni se ni moč upreti,
četudi te vrže ob čeri.

Ni ji moč uiti,
v kolenih začutiš nemir vesolja,
vedno te najde,
ti zmrši lase
in v skalovje valov zareže tvoje ime.

Vse prave ljubezni so take,
nore in strastne,
deroče, da v žilah zavre kri
in čez hip spet zledeni.

Zvrtinčijo srečo, 
pečat dajo v srce,
vzamejo, kar želijo in nevede odhite.

Odvihrajo, se vrnejo, 
poljubijo, strgajo,
znova zakrpajo, razum na blaznost meji,
to so usodne ljubezni,
če jih srečaš se življenje za zmeraj spremeni.

(Monika Čuš, zbirka Bučanje valov)

Monika Čuš