
Ljudje puščamo za sabo,
to je nuja,
da se preživi.
Življenje režemo,
kakor kruh,
rezino za rezino.
Nekoč ga bo zmanjkalo,
drobtine bodo padla na tla,
zemlji bomo pustili,
da jih vsrka vase in iztisne iz njih
tisto najžlahtnejše za prihodnje rodove.
(Monika Čuš, zbirka Sinjina)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Monika Čuš
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!