Kakšen teden nazaj,
ko je bil praznični čas,
božični raj,
naša družina
je čudovito darilo dobila:
takšne pesmice,
da Toneta Pavčka ne bo nikoli pozabila.
In že ko pod njimi zagledam njegov avtogram,
v hipu njegovo dobrodušnost zaznam.

Kar tako nekega dne,
sem se potem spomnil mimogrede,
da pismo bi mu moral poslati,
če bi ga želel še malo bolje spoznati.
In že čez dva dni,
tako dolg odgovor do mene prileti,
da od navdušenja
dar govora bi izgubil še ti.

In veš kaj mi je fant v pismu povedal?
Da tudi on se je v mojih letih zavedal,
da z učiteljicami se ne splača kregati,
sicer boš moral tvegati,
da te na piko dobijo
in ti ne dovolijo,
da bi med poukom napisal pesmi veliko,
kaj šele celo pesniško zbirko!

Pa še to mi je prišepnil,
da za puncami moraš pač vztrajno hoditi,
če si hočeš kdaj kakšno prilastiti.
In že po nekaj vrsticah sem ugotovil,
da sam Slavoj Žižek je konkurenco dobil,
saj Pavček ni le pesnik po poklicu,
ker ima tako lepe misli,
da dan bi razvedril
še tako zoprnemu stricu.

Zato obljubim,
da ti povem,
takoj ko izvem,
da izdal je novo knjigo,
kar bo sprožilo takšno debatno verigo,
da bo spet razprodana,
še preden postane luna zaspana.

Matic Grešak