Ne
spominjam se
da
bi zvonil.
To ni v navadi.
Zvoniti, ko se odhaja.
Spominjam pa se
zelene svile
v kotičku očesa.
Svila
ki jo ljubim
svileno.
Svile
ki jo ljubim
svileno.
urednica
Poslano:
02. 08. 2013 ob 09:21
Spremenjeno:
02. 08. 2013 ob 09:21
Zvoniti, ko se odhaja ... kako večpomensko. No, svile pa le popravi. Lp, Ana
Oh, meni se pa zdi, da se je Peter namenoma poigral v zadnjem verzu.
verde que te quiero verde
Domiselno. Tisto z zvonjenjem pa itak. Ko se odhaja (jaz upam, da samo nekdo končuje obisk in ne česa drugega ...)
No, ko zdaj berem, seveda, seveda, Lorca, ki te ljubim ... Bo Peter kaj rekel?
Poslano:
02. 08. 2013 ob 12:16
Spremenjeno:
02. 08. 2013 ob 15:00
Svolo ko to lobom svolono.
Vešda bom popraju, jebelacesta pa tta slovenščina :S
Kaj naj še rečem?
En čas sem bil drugje.
Zdaj sem prišel.
Nazaj.
Spet sem tu, kjer sem.
Jaz sem pa ves čas, kjer sem hihihihihihi ;)
Malo te hecam ... Lepo, da si nazaj in pesem je (vsaj meni) res všeč. Slovenščina je pa itak najtežji jezik ... :)
Ta drobna pesem je ena sama nežnost, tako svilena in zelena, da je vprašanje spomina o zvonjenju (življenja) potisnjeno v nezavedno. Ko trenutek preplavi leta. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rezman Perorez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!