Težko je ne pomisliti na Firence že ob naslovu pesmi. Po branju pa se pokaže, velika, mogočna in osamljena katedrala, ki vase sprejema majhne, žalostne in osamljene ljudi. Ljudi, ki ob večerih, ko firenški vrvež potihne, čutijo tako: Vazduh miriše na čežnju, a ona na neostvarene snove. Ko se premaknejo bližje, morda poskušajo povedati svoje prošnje nekomu (Bogu, Stvarniku, Jezusu, komur koli), se teža, s katero jih življenje pritiska, še stopnjuje: Disanje predstavlja napor, koračanje takođe. Vzdušje se v pesmi še naprej mojstrsko stopnjuje, dokler ne doseže vrha: Snoviđenja postaju osetno bleđa i krhkija. Ko se zdi, da je človek, lirski subjekt, že povsem vdan v usodo, pa se vendarle dvigne mesec, mogočno, veličastno in morda niti ne tako osamljeno. Vendarle gre za svetlobo, čeprav šibkejšo. Ampak ni več teme ...

Čestitam, Milen, za izvrstno pesem z izvirno metaforiko in spretno povezavo pesmi z naslovom in občutenji. Za še en utrinek več pa prilagam spodnjo sliko.
 

Lucija

Hvala, Lucija. Ja sam tamo živeo, baš tamo, na Santa Croce... davno...