vroče so ceste preživetja, pagode na tajskem

imajo špičaste oči. z ribjim oljem si je svarun

namazal jermen, jutro je bilo sveže. v aspiku

kričijo pljuča sveta, v siju sveč spi siva kokoš,

hči bosanskih lilij, zazrta v atlantik. brez uhljev

je evropska svoboda, v  slanici omamno drhte

škrge japonskih krapov: zebe me, meša se mi.

kje si, od sinjih sonc zažgana brezbrižnost, od

pesnikov prezrta lepota? privzel sem si podobo

starejšeja občana, ki se mu gnusi lirika: postal

sem mehčalec shizofrenih impulzov, mešetar s

kosmi jesenske megle v bradi, ki varuje

odmeve srca s pokvarjenim periskopom.

pod vekami se šopiri nič. kot mrzla kajla.

Dani Bedrač