Srečal sem jo, ko sem bil raztrgano razpoložen

in jo prosil, če ji smem nositi sončnik,

hoditi ob njej  in poslušati žvrgolenje ptic.

Bila je tako prekipevajoče srečna.

Občudovala je Monetove kopice sena,

slike dežja in čolnov na obali,

imela je videz nedostopnosti,

nikoli s srcem na rokavu.

Begalo jo je, da sem nerodno štorkljal

po njenem pomladnem cvetličnem vrtu,

med narcisami, perunikami in anemonami

in tipal peresa amorjevih perutnic.

Igral bi na njeno violino

kot sirena, ki vabi mornarje v smrt.

Zakaj nikoli ne neham iskati intenzivnosti?

Vprašanje zalučam med krošnje dreves.

Hoče biti najboljša, največja, najbolj trpeti,

razmišlja o grehu in pokori,

v enem zavojčku, zavitem v lep papir,

ki ga imenuje z besedo: nemoralno.

Vedno se zateče v svojo intelektualno ograjo.
Naj se sprijaznim in neham iskati lažne rešitve?

Bila bi škoda, če ne bi poskusila,

saj nimava več časa na pretek.

Kar sedel sem tam in glava je bila vse težja,

ko sem tonil globoko v spanje

in je nekaj žuborelo v krvi:

pripovedovala ti bom o svoji ljubezni.

Potem je bilo jutro, bil je dan,

slišal sem, kako je zapel petelin.

Kaj, če je življenje bolezen

in je zanjo edino zdravilo smrt?

Bolničarka se mi je nasmehnila,

me pogledala s sijočim pogledom

in odšla vsa žalostna,

zaradi podarjenega nasmeha.

ius