WEREWOLF
nad taborom so spali oblaki in sonce je
imelo srce bivola: ostanki muh so sikali
v kapljah vrele želatine. nihče ni odveč,
si mi rekel, kadar gre za prehrambeno
verigo, za vonj, za strast: vloga nožev
v ljubezni je jasna, v poeziji je samota
kot mantra, kot bibavica. vse je v moji
glavi, vse je igra: tisto, kar je zunaj, pa
nima imen ne lastnosti. brez obraza je
puščava sveta, brez misli so tihe sipine
zvezd, brez krvi je deževno tkivo neba:
brez oči objemiva nedoumljivo, prijatelj!
Dodala eno vejico in zbrisala drugo ... prijatelj! :)
to mi deli, srce zlato! 
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 28. 07. 2013 ob 05:52
- Prebrano 870 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 343.9