oči je odprl pred menoj

vem saj ga vidim skozi odprto okno

kako koraka proti severu

vabi me trenutek tišine in vem

da je ura pet a v sebi to zanikam

nič mi ne pomeni kot tudi ne razglednice

zazibane v jutranji kopreni 

komaj opažene: mostar frankfurt ljubljana

makarska zagreb berlin

orebić petinsedemdesetega

oči je odprl pred menoj

v mimohodu z lastovkami bolšči

v modrino jutra na obzorju

kot da čaka da se vtihotapim

v njegove misli: lastovke so prišle 

vse se vrača v krogu krog

v trenutku tišine vem:

spet imamo dečka in pomlad

kam sva potovala

ali so le oddaljeni dnevi potovali v naju

objeta jih pospremljava

skozi bele zime na ravnicah

brez glasu

brez odmeva

ti si čakala name jaz sem čakal tebe

zgodnja ljubezen

molčim na njegova vprašanja: ali sva obstajala

***

hej pet je

ura se je prebudila že nekaj čez pet je 

naberi kot nekdaj

šopek jutranjega vetriča

uokviri me v tisto mojo pesem:

še me zbuja še diši

tista travica tista gora

Marko Skok - Mezopotamsky