Moja samota ne verjame
v sonca, roso in dišeče trave.
Njihovo brezdušje polzi
po besedi mojega obstoja.
Ne poznam tistega,
ki me je poimenoval.
V prividu nekega časa
dojim zlato tele naključja.
Mrmram besede rojenic,
ki obletavajo zibel spečih otrok.

Naj rase in se debeli.
Naj postane močno in ponosno.
Sirota brez matere.
Pankrt brez očeta.
Z mačeho brez spomina.

Brat kamen molči
in neprestano meče senco.

Polona Campolunghi Pegan