
Biti umetnik besed,
pisati o soncu,
o modrini neba in morja,
se skloniti do tal
in dotakniti kamenja,
da se začuti njihovo površino,
ubrati pot besed,
ki sežejo v srce
in omrežijo um,
da se vdano preda
in ubogljivo bere,
da išče svojo besedo,
v besedah sporočila,
dokler se ne utrudi
in zapre pogled,
da se sklopijo oči
in se preda svoji
lastni domišljiji.
Ja, svet besede
je neskončen.
Biti umetnik reči
pisati o suncu
o plavetnilu neba i mora.....
... nagrada ili prokletstvo... težiti ka beskonačnom...
mnogo je tu pitanja, Esperanza Negra, mnooogo
![]()
Kaj je v našem življenju,
da smo tako čustveni,
kadar se zares predamo
in najdemo ali iščemo
tisti skriti del sebe,
tisti katerega še nismo dosti spoznali
ali enostavno nismo imeli priložnosti.
Pišemo o nebu, o zemlji, o soncu,
morju, oceanih in v vsem tem najdemo delčke,
ki jih sestavimo, da dobimo sliko.
...nagrada ili prokletstvo...težiti ka beskonačnom...
kot si lepo napisal
BITI VEČEN in zraven srečen.
Le da na vsa vprašanja večkrat ni odgovora,
JER ŽIVOT JE U STVARI POČETAK U POGLEDU
I KRAJ KONAC.
Lep pozdrav,
hope
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!