po rumeni cesti stopa mož brez glave, za
njim drvi lestev brez dimnikarja: črna od
sreče. na sprano rjuho piše zarja zelene
spomine na fuk: z nečitljivim rokopisom.

v gumbnici cvet, v laseh kača: vivaldijevi
letni časi spregovore v jeziku godal, v beli
sopari julija. na balkonu je deček, po rodu
slovenec, po materi praslovan: z zaspano

roko ljubkuje črva, v zatilju mu brenči od
vročine, od opojne zeli. je kakor svetilnik,
kot znanitelj sprememb, kot varuh pečata:

ni tantadruj in ni romeo, njegova lestev še
vedno diši po beležu, s katerim je svojemu
očetu prebarval obraz, preden ga je poljubil.

Dani Bedrač