Danes sem trava,
ki se oblači v sončno glazuro
in sem regratova roža,
ki v razpoki pločnika
opazuje poletje na sprehodu.
Sem mravlja,
ki dela družbo čebeli
in pes,
ki ja ujel žogo v letu.
Sem veter,
ki je prvič nosil mladega vrabca,
sem oblak,
po katerem stopa sonce.
Danes sem senca,
ki pada na klošarja,
sem zven kovanca,
ki pristane v klobuku uličnega pevca.
Danes sem frekvenca otroškega smeha
in večerni mrak,
ki stopa za parom v hišo.
Sem odprta knjiga
na nočni omarici.
Sem najlepša beseda Visoke pesmi,
ki na rokah melodije nočnega goslača
pada na zemljo,
kjer zraste trava.
Všeč mi je panteizem poosebljanja, lepo ti je uspelo.
Poslano:
22. 07. 2013 ob 21:15
Spremenjeno:
22. 07. 2013 ob 21:38
Hvala, Svit.
Ciklična pesem, ki ob koncu razkrije, kako je zrasla trava, s katero se p. s. poistoveti: na začetku je bila beseda - v primeru te pesmi vsaj približno lahko zaslutimo, katera je bila ta beseda. In besede omogočijo miselne igre in poosebitve in z besedami je mogoče biti vse, kar s telesom ni možno. Pesem, ki poboža in sproža optimizem v bralcu. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana. Vse je kot pika na i na to, kar sem čutila tistega popoldneva, ko je pesem nastala.
In besede omogočijo miselne igre in poosebitve in z besedami je mogoče biti vse, kar s telesom ni možno.
zanimivo, ampak kot besede - tudi telo ... enako omogoča; preskoka ne moremo zanemariti - oživljanje besed ... enako se nam lahko zgodi s telesom - pesem jasno govori, namiguje, če se zaveda ali ne, to govori. je beseda edino okno - zakaj telo niso vrata? če so. besede so v maniri biti pred enakim prepadom - kako biti? ... Biti.
treba je postati. beseda je dana, telo je dano; celo več ima telo - ono daje besede, z njim smo vse. ne pozabimo na veter. beseda ne piha ...
lep prestop
lp,
Jure
Hvala za komentar, Jure. Kot vedno si mi dal misliti, spet drugače ... dobro :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!