[b][i]Niso bile vrtnice,
marjetke si ji nosil,
ker nedolžne so kot ona,
ko prvič si za ples jo prosil.
In nisi pel
in pisal stihov splet,
si skril jo v sladko dlan pomladi,
ovil v ljubezenski šepet.
In z njo si skoz' življenje stopal,
da v pesku dvoje so sledi;
a sled le ena je v trpljenju -
takrat pa nosil si jo ti.
Medene pa ljubezni svila
ni le odela vaju v cvet,
okrog vratu se je ovila,
razkazala resnični svet.
Ker moški z Marsa so drugačni,
zapletal si se v njen objem
ne več kot slad - skoro bodica,
ostajal vedno manj si v njem.
Ni kriva ona niti ti,
a kaj ko vedel ni nihče,
da to ne bo nikdar pomembno
na grobu tvoje deklice.[/i][/b]
Ančka