Tisoč besed,

nobena iskrena,

podijo se po belem listu,

zaposlijo oči,

da poiščejo svoje sanje

in iz pesmi izsrkajo

kar je užitnega.

Nekaj sladkih besed,

za popotnico,

nekaj krvavega mesa,

za preživeti

nekaj soli za bistre misli

in nekaj krvi,

za občutek boja,

kakor življenje je.

Namesto sladkorja natren

in namesto mleka

črna kava.

Potem odidem,

brez da bi pogledala nazaj.

Ker več ni ničesar,

tu je praznina

in goli čas, ki odhaja.

IŽ-lev