Me ima, da zakričim, da tulim kakor lačen volk,

vso žalost 'zdahnem v enem kriku, sama,

a usta so zavila se v moder molk,

brez  streljanja mrzlih besed med nama.

Me ima, da besno cepetam in noro udarjam,

vso jezo z udarcem noge zlijem v tla,

namesto z besi  naj se z mirom ukvarjam,

nočem stopiti čez vse meje svoj'ga zla.

Me ima, da te objamem, nežno  pobožam po laseh,

poklonim ti nasmeh, ki vsa orožja bi uničil mračna,

porivam se v spomine rane naju dveh,

ko kot samotni volk 'krog tebe krožim lačna.

pi - irena p.