Koliko pesmi je tvojih,
zlatolasa lepotica,
ki ti sonce v meglo
pošilja bisere?

Z rdečimi lici
razgaljaš drevesa,
da se vzpenjajo k tebi,
nedosegljivi.

Še bogovi so te začarani
obsuli z zrelimi sadovi
in jatami ptic,
otožno odhajajočih.

Slediš kot vrhunec
vsega cvetja poletja,
ko se poslavljaš,
zapuščaš samo žalost.

Nepremagljiv ogenj si,
bežeči plamen radosti,
ki v somraku v pajčevine
opredaš duše pesnikov.

Beatrice Reiniger