Odparaš me po robu
Nesmiselnih hotenj,
Zavihaš navzven
In z mano grobo
Obrišeš kolena
Svojih plemen.

V škotski resavi
In norveškem fjordu
Sva še imela rdeče lase
In podobni postavi,
Se zbirala v hordo,
Lovila jelene
In vrtala luknje v zobe
Sabljastih tigrov.

Nekje na poti na jug
Si brez mene
Na divjem pohodu sidral
V pašnike plug
In na ognjišče
Novo črno žensko,
Postavljal svetišče
In se šel vzrejo plemensko,

Medtem ko sem izumirala
V jamah pri Gibraltarju,
Goltala zemljo rumeno,
Galebom prsi odpirala,
Tonila v barju.

V tebi sem le še drobec,
Hibrid nedotaknjen
Zbrisanega sveta,
tisti zobec,
zataknjen
na rep tvoje DNK.

Aleksandra Kocmut - Kerstin